Več nežnosti. Več prijaznosti do sočloveka, občutljivosti za okolico in naklonjenosti sebi.
Nežnost, milina, krhkost in občutljivost. Dovoliti si biti vse to. Če smo krhki in se včasih zdrobimo, nismo nesposobni in slabši, ampak preprosto človeški. Občutljivi smo, ker čutimo, ker smo sposobni zaznavati in doživljati. Doživljati vse najlepše, kar ponuja življenje, je čudovito, je tisto najeveč, kar si želimo doživeti.
Neželeni rezultati, nenadne spremembe, ovire na poti. Na vse to se lahko odzovemo z brutalno napadalnostjo, super proaktivni ali v miru in z nežnostjo. Vedno večji kaos in hrup kar kličeta po tem, da najglasnejše dogodke prerežemo s tišino. Mirnost, statičnost, opuščanje, prepuščanje. Morda tako nastopiti, pristopati in delovati, da bo nekaj drugače, bolj prav, boljše.
Če v naslednjem stavku besedo zagnanost zamenjamo z besedo nežnost in potem tudi tako delujemo – bo kaj drugače? Zagnano novim ciljem naproti, zagnano v nov dan, zaganano na naslednji sestanek, z zagananostjo na nov podvig. Naša naravnanost je drugačna, rezultat pa zato nič slabši, lahko celo boljši. Ko delujemo mirno in z večjo mero nežnosti, dopuščamo, da smo krhki in delujemo do svoje meje zmogljivosti. Dopuščamo, da lahko vse v polnosti doživljamo in pri tem uživamo. Dopuščamo, da se stvari zlijejo in delujejo tudi v naše dobro, dopuščamo, da se vse harmonizira in postavi v skladno celoto.
Po polno nabitem dnevu, ko smo deležni toliko kritik, pristiskov, pričakovanj, je dan dobro zaključiti vsaj s kančkom nežnosti. Negovati se, umiriti se, prisluhniti podporni melodiji, prebrati vsaj stran ali dve v tisti ljubi knjigi, ki že mesece kliče s police, objeti svoje najdražje, sebi in njim nežno zašepetati, da bo vse dobro. Priklicati si svoj sveti prostor pod soncem pred oči in tam najti dolgo iskani mir vsaj za nekaj trenutkov. Ker bo vse, kar nas obdaja, počakalo, da si namenimo tistih nekaj trenutkov in več nežnosti.
