Čisto malo je potrebno, da polepšamo svet. Lahko je ljubeča beseda ali lep cvet.
Sedim na kavi sredi centra in tak dan je, da naznanja pomlad. Tak dan je, da je misel na bel puhast sneg nemogoča. Slišim korake, ki udarjajo ob granitne kocke mestne ulice, nekateri čisto tiho, komaj slišno, drugi pa zavzeto in udarno. Vsake toliko zapiha čisto lahek veter, ampak, ker je toplo, je prijetno in zdi se, da je vse, kar prinese, samo nova merica optimizma, ki nas preplavi, ko po zaspanih zimskih dnevih zasije spomladansko sonce in nas prvič pregreje pod površino bund, plaščev in puloverjev.
S skodelico kave v rokah se nastavljam sončnim žarkom in se skušam navžiti vsega dobrega. Okus močne kave, občutek toplega sonca na moji koži, zvoki živahenga utripajočega mesta, ki me obdajajo, pogled na nasmejane ljudi, ki si slačijo debelejše plasti oblačil in se počasi skiravjo za okvirje temnih očal in vonj poznanega parfuma, ki me spomni na poletje v najstniških letih. S pogledom sledim vonju in se ustavim na gospe z visoko speto frizuro in veliki rjavimi sončnimi očali. Nekaj miz stran od mene sedi sama in se vsake toliko pogleda v ogledalce, ki ga je postavila ob svojo skodelico. Zdaj vzame šminko in se ponovno zazre v svoj odsev. Obnovi debel sloj rdeče šminke in s prstancem tapka spodnjo ustnico. Čez nekaj časa pogleda na telefon in pospravi ogledalce ter šminko v torbico. Začne se bolj nemirno presedati in pogledovati naokrog. Le koga čaka?
Naenkrat obsediva v kavarni le ona in jaz. Veter je med naju raznesel vonj, ki ga nosiva hkrati. Ona na sebi in jaz v svojih spominih. Živahen mestni utrip začne počasi ugašati in zdi se, da naju obdaja vedno večja tišina. Ostaneva skoraj sami. In zdi se, da sva čisto skupaj, da si deliva občutke. Sediva tam, vsaka ob svoji skodelici kave, v mislih pa sva nekje daleč stran. Spogledava se, vsaj zdi se tako, saj ne moreva vedeti zagotovo, ker sva skriti vsaka pod svoj par očal. Ko jo pogledam začutim žalost. Zdi se, da čaka nekoga, ki nikoli več ne bo prišel. Ne vem, če je res, samo čutim tako. Ona morda misli ali čuti enako, morda si misli, da sem jaz tista, ki tisto sončno popoldne hrepenim po nečem, kar mi ni dosegljivo. Skoraj istočasno zaprosiva za račun, zdi se, da sva se povsem sinhronizirali in počasi vstajava in zapuščava vsaka svoje omizje.
Ko vstanem, s kotičkom očesa nekaj korako stran od sebe zagledam vrtico. Rdečo vrtnico. Sveža je. Ne bi je nekdo odvrgel namerno, nekomu je padla ali pa tudi ne? Stopim k roži in jo poberem. Lepa je in lepo zadiši. Obrnem se nazaj proti mizi in skoraj čisto pred menoj stoji gospa z visoko speto frizuro in rdečo šminko. Kar instinktivno stegnem roko in ji pomolim vrtnico. Ona brez besed naredi presenečen izraz in jo vzame. Njene geste so nežne in zdi se, da je prevzeta. Kar nimava si nič reči, samo nekako se gledava, vsaka malo v rožo, malo v tla in malo druga v drugo. Pod okvirji njenih očal se spusti solza. Debela kaplja, ki se obarva v barvi njenega temnega pudra.
“Hvala, sončece,” še reče s hripavim glasom, ki noče popustiti pod težo čustev in gre.