Je tišina zate nekaj enoličnega, nekaj, kar se ti mudi pretrgati, ti povzroča neugodje? Tišina je milina, saj nam omogoča, da se v hrušču in bitki alarmov, siren in zvonenj zaslišimo. Prisluhnemo sebi ali drugi osebi in pustimo, da medtem vse drugo obnemi. Prisluhniti tišini ne pomeni nujno takoj slišati. Ko se končno spet prepustimo tišini lahko na dan pride vse tiso, kar že dolgo počiva in spi v nas, na dan lahko privrejo najgloblje potlačeni spomini in občutki. V globoki tišini lahko naša duša končno zakriči in sprosti vse, kar nas morda že dolgo bremeni.
Brez glasbe in zvokov naprav. Poseben izziv je dandanes najti tišino. Zame je tišina, ko sem v objemu dreves globoko v gozdu ali pa sem na obali in je vse, kar se sliši zvok galebov in valov. Absolutne tišine ni mogoče najti, lahko pa izklopimo toliko šumov in glasov, da lahko najdemo mir in varno zavetje. Najprej lahko ugasnemo naprave, vse alarme in opozorilne zvoke, ki nas večkrat na uro opozorijo nase in odvrnejo našo pozornost od tega, na kar smo bili v danem trenutku osredotočeni. Tudi glasbo je dobro vsake toliko ugasniti in prisluhniti (samo naravi). Glasba usmerja naša čustva in nas lahko dvigne, popelje v spomine ali v nas vzbudi željo po določeni osebi ali stvari. Preprosto biti s seboj v tišini prinaša izjemna spoznanja in omogoča, da se poglobimo v vse, kar počiva in spi v nas.
Brez hrupa in šumov. Glasno okolje nas nezavedno motivira, da postanemo še bolj glasni. Tako se nenehno trudimo preglasiti ljudi okoli sebe, glasno glasbo, hrup dogajanja, ki nas obdaja. Preglasiti nekaj ali nekoga je bitka moči in ta nas vedno znova utrudi.
Brez govorojenja. Duh časa nas spodbuja, naj se izpostavimo in povemo vse in vsem, včasih zato premalo izbiramo besede in vse preveč delimo. Ko drug drugega prenasičimo z informacijami, zmanjka prostora za tišino – prostor, da se lahko slišimo. V času, ko vse preveč govorimo, je prijazno in modro, da prisluhnemo. Ko prisluhnemo, šele lahko slišimo sebe in druge, se učimo in spoznamo, da nekatere stvari in situacije morda niso take, kot smo sprva mislili, da so. Ko se nam ne mudi pretrgati tišine, smo pripravljeni slišati in poslušati.V tišini šele slišimo svoje misli. V tišini slišimo vse, kar nismo želela videti. V tišini slišimo vse, kar nismo hoteli čutiti.
Ko skleneš zavezništvo s tišino in v njej najdeš svoj glas, spokonjost in navdih, se je že skoraj težko vrniti v (pre)glasen svet tam zunaj. V tišini prebudiš svoj glas in se zaveš, da se ti ni potrebno tako zelo truditi, da bi te drugi slišali. Ko slišiš sebe, ko si znaš prisluhniti, si na pravi poti. Poleg odnosa, ki ga v varnem zavetju tišine gojiš s seboj, prinašajo posebno ugodje tudi vsi odnosi z ljudmi, s katerimi ti je prijetno v tišini. Samo vzajemno spoštovanje, ljubezen, empatija in razumevanje so skupna glasba in ritem, ki utrjuje zvezo, ki cveti in se bogati.
