Spiralasti zavoji vsakdana so včasih tako intezivni, da komaj uspemo zaznati, kaj skozi dan, ure in trenutke doživljamo. Včasih je vsega preprosto preveč in vse poteka prehitro, zato pogosto ne vemo, kaj o nečem ali glede nekoga čutimo. Da si lahko ponovno naravnamo smer delovanja, začutimo, kaj si želimo, se povežemo s seboj in prepoznamo, kaj je za nas bistveno, se moramo včasih umakniti, zadeve premisliti, se v njih poglobiti, včasih pa preprosto potrebujemo le malo počitka.
Kakšno izjemno moč ima počitek. Ko zabredemo pregloboko v rutino, v delovanje po pričakovanjih (drugih), ko dajemo vse od sebe in se zdi, da se nič ne spremeni na bolje, ko nas okolica ne podpira, ne razume in se počutimo kot osameljen otok ali povsem spregledani, je čas za prekinitev delovanja. Čas je za prekinitev početja in delovanja in krepitev duha ter telesne moči. Spočiti se pomeni sprostiti tisto, kar nam ne ustreza in ojačati vse to, kar potrebujemo za svež pogled na dogajanje, za delovanje (v novi smeri), za izpolnitev srčnih želja.
Preutrujeni delujemo na način, ki ni v skladu z nami. Zatekamo se k nezdravim razvadam, pristanemo na stvari, na katere spočiti in svežih mislih ne bi, rečemo, kar morda v resnici ne mislimo, se odzivamo preveč apatično ali s preburnimi reakcijami. Samo spočiti in polni energije smo vse to, kar smo v resnici.
Ko je vsega preveč, se prepogosto odzivam na drobne malenkosti, ki sicer zame niso bistvenega pomena. Pogosto utrujenost ignoriram in grem preko svojih zmožnosti. Zdi se, da vse poteka, kot bi moralo, v resnici pa delujem iz pomanjkanja in primankljaj iščem v (napačnih) stvareh in ljudeh. Velikokrat vse tisto, kar iščemo izven sebe, v resnici lahko najdemo prav v nas samih oziroma si to lahko damo sami. Ko si ne namenim dovolj počitka in preskočim potreben oddih, iščem ta manko v okolici, pri ljudeh, ki me obkrožajo. Utrujenost je stanje, ko si oropan moči in samo en način je, ki ti to moč lahko povrne.
Lahko noč in sladke sanje! Spanje je zdravo, krepilno in nujno, seveda to vsi vemo. S spanjem bijeva bitko že vse od najstniških dni. Vse do danes nimam urejene splane rutine in zdi se, da se me je to zdaj bolj kot kdajkoli prej dotaknilo. Zdi se, kot da imamo končno zmagovalca v tem spopadu – in to nisem jaz. Če sem pred prihodom otrok lahko brez sramu prespala dopoldne, sem zdaj razcepljena v dve smeri delovanja. Pol meseca vstajam pred peto uro zjutraj, drugo polovico pa prebedim vsaj pol noči, da dokončam, vse kar sem si v danem dnevu zadala. Vse seveda v dobri veri, da bi v svoje življenje vnesla večjo mero zadovoljstva in našla popoln ritem, ki krepi, osrečuje in prinaša več sproščenosti.
Noč ima svojo moč! Tudi zato, ker nas izklopi in z jutrom ponovno zažene. Cikel dneva in noči lahko prinese toliko dobrega, če le spoštujemo naravo časa. V prezaposlenem svetu je spoštovanje tega cikla ovira, ki jo je preprosto potrebno preskočiti, preslišati in ignorirati. Sistemi in osebna tendenca preseči omejitve časa ter lastnih zmožnosti nas vodijo do razvoja procesov, pri katerih upoštevamo le še določene faze tega cikla; prebujanje, vstajanje, bedenje in delovanje.
Na oddih izven vrtinca dogajanja v noč posuto z zvezdami naših sanj. Prebuditi se v jutro življenja, ki si ga želimo živeti in (ponovno) zagnati naše speče potenciale, delovati v skladu s svojimi zmožnostmi in se ne več utrujati z vsem, kar nas ne podpira in bremeni. Na oddih v čas, ko smo vse to, kar si želimo postati in živimo kot smo si vedno želeli živeti – izven vrtinca dogajanja, v notranjosti svojega bistva.
