Nikoli ne bom pozabila zgodbe uspešnega tekača. Na vrhu svoje kariere in po številnih osvojenih zmagah je spomnil svoje sledilce in navijače, da je bil tudi on enkrat zadnji. Da se je prebil na začetek, je moral preteči nešteto poti. Da se prebiješ na vrh, na prvo mesto ali do ciljne ravnine svoje zadane poti, je potrebno vztrajati, se včasih truditi preko meja, nikoli ne nehati verjeti vase in včasih preprosto praznovati male korake, ker so tudi te del velike poti.
Pot se prične s polno mero navdušenja ali pa z zavlačevanjem in nesigurnostjo. Tako ali drugače naenkrat korakamo naprej, v smer želenega, proti cilju, po poti novih spoznanj. Pot je kot življenje samo: polno razpetosti. Veselja, sreče, navdušenja, spokonjnosti na eni strani in strahu, jeze, žalosti in nemira na drugi. Ko premagujemo ovire, smo pogosto razpeti med malodušjem in nepoboljšljivim optimizmom. V nekem trenutku nam je za vse vseeno, že v naslednjem pa verjamemo v vse najboljše stvari, ki nas čakajo že za naslednjim ovinkom.
Niso vsi koraki na poti tako zelo izjemni, izpostavljeni, prelomni. Največ je tistih majhnih, tihih, s katerimi samo premagujemo prostor pod nogami. A brez teh drobnih korakov na najbolj sončne in najbolj deževne dni, ne bi prispeli, kamor smo bili namenjeni. Brez majhnih korakov ne moremo prehoditi velike poti.
Majhni koraki so posebno pomembni v trenutkih, ko je (čeprav minimalen) napredek že opazen. Ko se na poti veča naša vztrajnost, se obenem veča naš uspeh in lahko se večajo tudi lastna pričakovanja ter pričakovanja okolice. Na poti se lahko tudi povsem izgubimo in je vse tisto, zaradi česar smo pot pričeli, izgubilo smisel, morda pa na poti odkrijemo novega. Tudi skozi najmanjše in najbolj neodločilne korake pa lahko ponovno odkrijemo svoj ritem in pričnemo znova delovati v skladu s seboj.
Ker smo nepoboljšljivi optimisti, tudi v najhujših trenutkih vidimo nekaj dobrega in je vsak najmanjši korak za nas velikega pomena.
Morda je danes, ta teden, ta mesec ali to leto zate kot čas poln majhnih korakov in čakaš, da se zgodi, te preseneti, te razveseli in navduši nekaj velikega … Ne pozabi, da so tudi te majhni koraki nujni, da prehodiš veliko pot in tudi najmanjši koraki so vredni velikega veselja in praznovanja.
Vsaka velika pot je sestavljena iz majhnih korakov. Nekatere velike poti se končajo z zmago, druge z veliko mero znanja in nabranih izkušenj, nekatere so velike, ker so tako izjemne, nenavadne, drugačne ali polne velikih čustev in velikih ljudi. Vse velike življenjske poti so največja zmaga že same po sebi.