Skozi življenje smo motivirani, da gremo vedno višje in da ne popuščamo. Morda celo tako močno, da ko postane najtežje ali skoraj nevzdržno, vseeno nadaljujemo in ne spustimo. Uspešno prestajanje izzivov in soočanje z občutki, s čustvi, s situacijami in z dogodki, ki niso samo veseli, prijetni in kot mavrični svet samorogov, je sicer nujno in nekaj kar moramo znati in s čimer se prej ali slej soočimo, a v življenju je potrebno znati tudi spustiti, popustiti, pustiti in oditi.
Kanček preudarnosti prepojene z modrostjo, nekaj izkušenj in težnja po življenju, v katerem kraljujejo mir, spokojnost, ustvarjalnost, povezanost in srčnost, je tisto, kar botruje, da v odnosih, situacijah in dogodkih znaš (po)pustiti. Spoznanju, da je potrebno vse prenesti in pot nadaljevati z največjo mero moči, ko prispeš do največje ovire, sledi spoznanje, da je najbolj pomembno slediti svojemu notranjemu ritmu in čutenju, ki te opomni, kdaj je dobro odnehati.
Spustiti se dobesedno pomeni, da se premaknemo z višjega mesta oziroma položaja na nižjega. Skozi sisteme in prepričanja, ki nas v današnjem svetu oblikujejo, se moramo nekega dne (če si to le srčno želimo) dejansko ponovno naučiti, kako se odzvati. Zdi se, da smo prepogosto motivirani in se nam sporoča naj nikoli ne odnehamo. Vprašanje je, za kom ali čim se tako vztrajno pehamo? Včasih je najbolj modro in srčno preprosto odnehati, spustiti, iti. V igri moči na koncu ljudje vedno izgubimo mir, veselje, svoje ljubljene in sebe. V igri moči ponavadi zmaga samo moč sama, tista najbolj ostra in ognjena, ki je pripravljena porušiti vse, da se prebije na vrh in od tam vlada – tudi vsemu tistemu, kar je morda za nas neprecenljive vrednosti.
Znati (pre)nehati je velika umetnost in ko si v pravi povezavi s seboj vedno veš, kdaj je pravi čas, da spustiš in se prepustiš nečemu novemu. Takrat se ne boriš, se ne sprašuješ in ne obžaluješ. Delovati brez dvomov, skrbi in strahu ni lahko, je nekaj, česar se moramo naučiti sami, saj zunaj nas tega večinoma nismo deležni. Prepogosto se tudi z dobrimi nameni medsebojno spodbujamo, opominjamo, motiviramo s strahom in slikanjem težkih dni, temne bodočnosti.
V nameri, da tisto, kar ne deluje več, kar boli, kar niža našo vibracijo, nas meče iz ravnovesja in nas stane preveč lastne energije, izpustimo, je ključno zaupanje vase. Tega lahko zgradimo v varnem objemu narave, svoji domači dnevni sobi s knjigo, ki nam šepeta lepe besede in v nas vzbuja zanimanje in željo po ustvarjalnosti. Zaupanje vase lahko gradimo, ko smo povezani z ljudmi, ki nas imajo resnično radi in nas znajo spodbujati z ljubečo besedo in s toplimi objemi.
Včasih, ko je vse tako sivo in črno, lahko samo košček lepega v vsakdanjosti v nas prebudi ljubezen, veselje, srečo in hvaležnost, da smo živi, da doživljamo ta svet, ta dan in ta trenutek. Ko smo v danem trenutku preplavljeni s toliko lepimi občutki, se zavedamo sedanjega trenutka, ki kot zvezdni utrinek preleti nebo in v hipu izgine. Nekega dne v takem trenutku začutimo, da je čas, da se premaknemo naprej in staro, neljubno, prevečkrat prežvečeno in skrhano spustimo in prepustimo – naj nekomu drugemu prinese nova bogata življenjska spoznanja. Mi pa smo pripravljeni na skok v nov dan, naprej, v nepoznano in gremo tja, kamor smo že dolgo namenjeni.
