Lepota, oh ta lepota! Od nekdaj lepoto povezujem z neko recimo stopnjo zavesti. Mislim, da je povezana z dobroto, s kvaliteto in trudom (v smislu, da se za nekoga ali za nekaj potrudiš).
Lepota je skrita sestavina prizadevnosti in predanosti. Ko se z zanosom odločiš, da nekaj narediš, izpolniš, dovršiš – kako je to lepo! Lepota se lahko skriva tudi v sami nameri; tudi v neposrečenem darilu, v kar preveč kičastem pogrinjku in dekoraciji pri stari teti na kosilu, v šopku rož, ki ti ga podari oseba, ki te občuduje in te želi osrečiti z načičkanim pušeljcem v kričečih barvah, z vsemi mogočimi dodatki iz predala cvetličarke, čeprav ti vedno sanjaš samo o belih cvetovih, ki dajejo vtis, da so sveže nabrani, na romatičnem, v skrivnost ovitem,travniku.
In potem je še ta lepota, ki jo vsak(a) od nas izraža, živi, nosi, pooseblja. Iskreno, se ti sam(a) sebi zdiš lep(a)? In tukaj se skriva dokaz, kako zelo je lepota povezana z ljubeznijo. Ker če se nimamo radi, ne moremo uživati v (svoji) lepoti. Zakaj to govorim? Ker vem, kako je, če se (še) ne sprejemaš povsem, a vsak dan iščeš poti do svojega srca in si želiš prebuditi ljubezen do sebe, se objeti in si podariti čudovito življenje.
Mogoče namesto “se ti sam(a) sebi zdiš lep(a)?” raje “kdaj se ti sam(a) sebi zdiš lep(a)?” Tako je malo lažje. Tukajle so moje tri:
– Lepa sem, ko se prebudim na sobotno jutro, ki počasi prehaja v sredino dneva. Dolge ure spanca me napolnijo in me pomirijo, sprostijo moje telo in pogled (na svet).
– Lepa sem, ko se cel dan namakam v morju in vmes lovim sončne žarke in jim pustim, da me božajo in pogrejejo do zadnjega kotička telesa in duše.
– Lepa sem, ko se izražam skozi besede in zapise, ko govorim o ljudeh in stvareh, ki jih imam neskončno rada.
Zdaj pa ti, zaupaj mi svoje tri!
