Ob koncu 2022 spuščam bremena. Nekaj jih delim s teboj in ti želim, da jih tudi ti pri sebi prepoznaš, da jih sprejmeš, objameš in se (jih) osvobodiš. Ob koncu leta, zato …
Spuščam breme vseh nedoseženih ciljev, ki sem si jih zadala v prejšnjem letu in jih nisem uspela uresničiti. Zavedam se, da se bo zgodilo vse, kar mi je namenjeno, ob idelanem času. Razumem, da se marsikaj ni zgodilo – z razlogom. Čutim, da je vse, kot mora biti.
Izpuščam strah in dvome, ki mi preprečujejo, da izživim sebe, da se pokažem brez filtra ter se v vsej svoji avtentičnosti izrazim.
Presegam omejitve, ki morda niso moje, ampak so le prepričanja drugih – pa tudi vse svoje. Pomaham jim in začnem delovati, ustvarjati in se izražati na meni najbolj srčen način.
Preskakujem ovire, ki sem si jih postavila, ker sem mislila, da me morajo omejevati, ker so mi drugi tako svetovali ali ker sem izhajala iz sebe in mislila, da je tako prav in ne more biti drugače.
Sproščam napeto in zgoščeno energijo, ki se je nabirala v meni in skozi odnose, ki me morda niso podpirali ali so me samo hoteli naučiti nekaj novega.
Spuščam občutke, misli in spomine na slabe dni, neprijetne dogodke in se zahvaljujem za vsa nova in bogata spoznanja.
Odpuščem vsem, ki so me v 2022 namerno ali nenamerno prizadeli. Spuščam vse skupne neljube trenutke, moč besed in dejanj, ki so me pahnile v temo. Odnose popeljem v nevtralno cono, na površje zemlje, pod sončno nebo – kjer samo so. Morda bo iz novo zrahljane zemlje zraslo nekaj svežega ali pa bo zemljo preprosto odpihnilo.
Odpuščam sebi, ker se prevečkrat nisem poslušala in sem delovala mimo svojih prepričanj in preko svojih zmožnosti. Odpuščam si, da sem se obtoževala za malenkosti in stvari, za katere so bili v resnici odgovorni drugi. Odpuščam si, da kdaj nisem stala za seboj in sem pozabila na svojo resnico.
Hvaležna za izkušnje, ki so mi veliko vzele, a še veliko več dale.
3,2,1, ready za namere …
