Daj misli in občutke do nečesa ali do nekoga “on hold”. Vsi se namreč kdaj pa kdaj ali pa vsak dan znova počutimo ujete, nevedne, kako se odločiti, katero smer izbrati, kako nadaljevati odnos, projekt, kako naslednji dan vstati in se soočiti z …
Takrat namesto, da silimo z glavo skozi zid in za vsako ceno iščemo rešitev v danem trenutku, samo zato, da bomo lahko čez težavo narisali kljukico za uspešno opravljeno odločitev in zarisan načrt … Tokrat si namesto hitre odločitve namenimo čas, privoščimo si ga, vzemimo si ga, saj nam pripada.
Čas je smešna stvar – tako hitro gre, ko se imamo lepo in tako počasi in po polžje se premika, ko se dolgočasimo ali znajedmo v manj prijetni situaciji. Najpomembnejši je tisti, ki ga namenimo sebi, da lahko iskreno občutimo, v miru premislimo, si odpočijemo, se zberemo in se napolnimo. Čas bo vedno tekel dalje, samo od nas je odvisno ali bomo pustili, da mi tečemo z njim ali pa bomo sami postali krmarji časa in bo ta tekel z nami.
Dejstvo je, da nikoli ne bomo povsod prvi, nikoli ne bomo uredili vse in se lahko za vse večne čase naslonili nazaj ter kvazi uživali v preostanku časa (ker smo se prej tako zelo pehali). Vsak od nas enkrat zategne uzdo in ustavi kazalce, ki tako zelo hitijo in dirjajo v naslednje sekunde, minute, ure …
Težko je vse to spustiti in lahko se počutimo kot bi izgubljali kontrolo. Ko se odpovemo nadzoru, šele lahko ponovno občutimo. Jeza, žalost, strah ali pa veselje, mir in ljubezen nas preplavijo. Ko spustiš ali nekega dne šele boš spustila, se najprej pobožaj z empatijo. Nameni si sočutje, sprejmi se in objemi se močno. Tako srce lahko vase sprejme druge in zaživi svobodno.
