Happy-03-final

Dan brez negativnih misli

Saj je samo en dan

Dan brez negativnih misli, samo en, en sam samcat dan, samo 12 ur. To je izziv, ki ga skoraj ni mogoče prestati. Pa recimo namesto negativne misli raje misli, ki nas ne podpirajo. Če bi si jih tekom dneva pisali … Ne, ni bad, če si pomislila, da bi potem samo cel dan pisala v Notes na telefonu ali popisala cel prazen list na koncu svojega planerja. Tudi jaz bi – no, sem, ko sem se na deževen torek odločila, da se cel dan aktivno ukvarjam s tem, da se osredotočam na pozitivne misli, hvaležnost, da obračam scenarije iz »kaj pa če: črni oblaki, strele, jok, žalost največjih globih morja …« v »kaj pa če: samorogi, za ovinkom je še nekaj boljšega, božično vzdušje, prvi prevoženi metri s kolesom brez pomožnih koleščkov, velika pohvala in priznanje za posebne dosežke, najljubši objem …«. Pisanje sem že po prvi kavi opustila, ker je bilo jasno, da je občutkov in misli, ki vodijo v nepodporo sebe in me mečejo iz ravnotežja preveč. Je pa vseeno tak dan – tak, ki ga res izpelješ od začetka do konca in ne obupaš do kosila, velik doprinos na poti odkrivanja in spoznavanja samega sebe.

Ni fora, da čez vsak siv oblak narišeš mavrico

Ne, res ni. Skozi tak dan optimizem ne sme postati avtomatizem! Najpomembnejša je pot, ki pelje iz besede, občutka, slike, misli, dotika mimo sonca in nas porine v najtemnejši oblak na nebu. Ko sem pozorna na svoj tok občutkov in misli se z radovednostjo odkrivam in vidim, kako hitro me lahko nekaj spravi iz tira, kako prepričljivo nastopam sama pred seboj z zgodbo pisano po najtemnejšem scenarju. Potem začnem vleči sukanec in kmalu razparam klobčič tkanine, v kateri se skrivajo prastari strahovi, bolečina in nelagodje. Nekaj jih prepoznam iz svojega otroštva, za nekaj bom morala iti še bolj nazaj, še globlje in nekam drugam … Najtemnejših plati ne pobarvam z rožnato in srčki, da bi nelagodje prekrila, nagledam se teme in spustim solzico ali potok solza. Občutim, premislim, skrbno pregledam, brskam za vsakim pozabljenim ali potlačenim spominom. Prespim, povem, napišem, izlijem na platno, papir in v naročje najbližjemu. Potem minevajo dnevi in tedni in meseci in še vedno me prešine, da najdem nove globine spoznanj in ko mine veliko časa začutim, da spet rastem. Kakor speča rastila pozimi, se nekega dne nato prebudim v spomladansko jutro. Rastem in prerastem, ampak vedno se z ljubeznijo oziram tja dol, ker vem, da mi je tisto, kar zdaj izgleda samo še kot majhna črna pikica v daljavi, dalo moč, da sem zrasla.

Vsak tak dan se lahko poslovim samo od ene, mogoče začnem s tisto, ki me ne boli tako zelo močno. In naekrat je vedno manj takih dni in vedno manj takih misli …


Photo: Igor Lennasi