To je tista čudovita duša, za katero si neskončno hvaležen/na, te pozna, razume in spoštuje, ljubi, pomirja in navdihuje. Tukaj ni zato, da zapolni praznino, ki je v tebi, ampak, da te spomni, kaj tebe napolnjuje.
Resnično srečo, zadovoljstvo, izpolnjenost, ljubezen in mir nikoli ne moremo najti v osebi ali ljudeh, ki nas obdajajo. Vse našteto lahko najdemo le znotraj sebe. So pa ljudje, ki so za nas nekaj čisto posebnega. So luč, ki prižiga pozabljeno ali nikoli prebujeno. So gorivo, ki poganja tisto nekaj večjega v nas in so kot spomin na nekaj nekoč daleč nazaj, na nekaj, kar se je že zgodilo, se dogaja in se bo. Sorodne duše vstopijo v naše življenje in čas ob njih zamrzne. Veliko tega, kar se je že zgodilo, jim ni potrebno pojasnjevati, zdi se, kot da marsikaj že vedo. To, kar čutimo, čutijo z nami in pogosto so namenjene tja, kamor smo namenjeni tudi sami.
Sorodna duša je kot darilo na življenjski poti. Prinaša veselje, upanje in zaupanje v nevidne sile, ki pletejo mreže vsekdana. Včasih te duše pridejo in ostanejo, drugič pridejo in grejo pa se spet vrnejo ali pa se naše poti povsem razidejo. V nas pa puščajo globok pečat. Ko nas prevzame občutek, da ne pripadamo, da smo kot z nekega drugega planeta in se zdi vse okrog nas neznano in hladno … Takrat nas pogreje že misel na to, da obstaja dušica, ki je naše varno pribežališče in smo mi njej dom in zavetje.Kako lepo te je imeti! Ko se je že zdelo, da nikamor ne spadam, sem srečala tebe in sploh ni treba, da si pogledava v oči, da si vidiva v dno duše. Čutiva se.
