Poglavje 2
Kmalu bo poletje in zjutraj bo morala spustiti žaluzije na oknih, da vročina ne bo napolnila njenega stanovanja. Zagrizla je v polnozrnati kruhek, ki ga je popekla v svojem prikupnem toasterju s potiskom čebelice. Stopljena maslena obloga je prežemala košček kruha. Z nožem je postrgala lonček z jagodno marmelado in polizala njegovo konico. Ob tem se je spomnila na babico Milico, ki jo je nekoč davno tega oštevala, češ da si bo porezala jezik. Nagajivo se je nasmehnila in z miško polzela naprej skozi Instagram. Številne fotografije so jo odpeljale daleč stran v tuja mesta, na pariške ulice in na vročo obalo Kalifornije. Zataknila se je na profilu neke skandinavske oblikovalke pohištva in z odprtimi usti občudovala njene belo-sive stvaritve. Spet je zmedeno pogledala po stanovanju in se tiho odločila, da je čas za osvežitev prostorov. Gal se zagotovo ne vrne več. Svojemu domu bo vlila novo življenje in tako izbrisala vse (ne)lepe spomine. Iz kleti je izbrskala svoje staro zeleno kolo. Gal je navadno skrbel, da zračnice na kolesu niso bile nikoli prazne. Zdaj je Doroteja sama napolnila prazno zadnjo gumo in se ob tem počutila zelo zadovoljno in močno. Potem se je spomnila na plinsko bombo v kuhinji, čudno električno napeljavo v stanovanju, ki je Galu parala živce vsakič, ko je v kakšnem od prostorov pregorela žarnica, in pa obiskov vodovodarja z umazanimi čevlji, vsiljivega dimnikarja in vulgarnega hišnika … Kako se bo soočila z moškimi opravili v stanovanju? Ali bo zmogla? Doroteja je večino življenja preživela s svojo mamo, ki je bila neverjetno spretna pri vsakovrstnih opravilih v hiši. Kakor za šalo je zamenjala pregorelo žarnico in v red spravila stari kotliček v kopalnici, tik tak je zakitala steno. Nekoč ji je uspelo popraviti celo zagonetni zvonec na vratih, ki mu ni bil kos niti električar. Delavce v hiši je obvladovala z gostoljubnim šarmom in gospodovalno avtoriteto. Doroteja je bila vesela, da je tako, saj se njej zato s tem ni bilo treba ukvarjati. Takoj ko je najela stanovanje v centru mesta, je k sebi povabila Gala. Enaintrideset let se je spretno izogibala tovrstnim vsakodnevnim nadležnim opravilom in zdaj jo je doletelo. Povzpela se je na kolo in se spustila po ulici do mostu. Opazovala je sončno spomladansko dopoldne na običajen delovni dan. Tako veliko ljudi je bilo na ulicah. Mladi, ki so že (ali pa še ne) končali pouk, poslovneži, ki so se skozi mestni vrvež prebijali s svojimi velikimi telefoni na ušesih, in starejši, ki so prehitri tempo sodobnega življenja vztrajno (za)ustavljali s svojo počasno hojo, meglenimi kretnjami in govorom, polnim številnih pridevnikov, arhaizmov in dolgih premorov. Kmalu je zavila proti mestnemu parku, ki jo je sprejel s prijetnim zvokom šumenja dreves, ki so plesala v lahnem vetru. Travniki in kavarne so bili nabito polni. V košarici kolesa je imela nekaj sadja in dve debeli knjigi. Upala je, da bo lahko našla samoto pod kakšno od košatih drevesnih krošenj, vendar je kmalu ugotovila, da to ne bo mogoče. Ustavila je kolo in zmedeno gledala na vse strani. Kdo so ti ljudje in kaj počnejo v mestnem parku sredi tedna na običajen delovni dan? Ali nihče več ne hodi v službo? Ali vsi pavzirajo, študirajo na daljavo prek računalnika, so brezposelni, ali pa so to so vsi tisti sodobni freelancerji, samozaposleni in osamljeni (kakor ona sama), ki to toplo dopoldne v mestnem parku iščejo navdih za svoj naslednji (umetniški) projekt? Nazadnje si je izborila prostor na klopci, ki jo je prijetno osvetljevalo spomladansko sonce. Klop si je delila z dvema belolasima gospema, ki sta glasno kramljali. Doroteja je imela odprto knjigo, vendar je le s težavo sledila vsebini. Poslušala je sosedi na klopci, ki sta se bahali vsaka s svojo četico vnučkov. Potiho sta tekmovali, katera ima bolj izobražene vnuke. Zapletlo se je pri stopnjah izobrazbe, saj je ena upoštevala stopnjo po bolonjskem programu, druga pa še po starem sistemu. Začeli sta definirati stopnje in Doroteja se je lahko nehala osredotočati na njun pogovor, saj ta ni tekel nikamor več. Ko je veter ponovno zapihal, jo je zmrazilo in ogrnila si je jopico čez ramena. To je bilo prvo leto njenega življenja, ko je v umu postala povsem svobodna, hkrati pa ni bila še nikoli bolj zmedena. Počutila se je kakor ovca, ki so jo izpustili iz ograde. Prej je sanjala o življenju tam zunaj, zdaj pa jo je brezkončna izbira možnosti tako zmedla, da se raje še naprej pase ob ogradi. Ko je bila majhna, si je namreč svet predstavljala po svoje. Imela je sanje in znala je uporabljati neskončen vrelec domišljije za svoje dobro, kakor vsi majhni neobremenjeni otroci. Potem je (za)padla v sistem po vrstnem redu: vrtec, osnovna šola, gimnazija, fakulteta in služba. Tistega dne na mestni klopci v družbi belolasih prijateljic se je počutila tako sama. Prej je bila vedno preveč zaposlena, saj se ji je tako zelo mudilo v svet (odraslih). Takrat so ji v izobraževalnih ustanovah ponujali program za njen um, formulo za uspeh s ponavljajočimi se besedami: »Bodi pridna, uči se, ne izstopaj, drži se zlate sredine, bodi marljiva in prijazna …« Medtem pa se je koncept službe (in služenja denarja) popolnoma spremenil. Služba je postala poslanstvo, ki ga najdeš, odkriješ (v sebi) in sprejmeš kot svojo življenjsko misijo. Ali pa jo imaš za nedoločen čas in z njo nisi preveč zadovoljen, ker se odločiš, da je to samo vir denarja, ki ga potrebuješ za (lagodno) življenje. Zato imaš poleg službe tudi družino, ki te izpolnjuje, prijatelje, ki te osrečujejo, in kup hobijev, ob katerih (se lahko) (iz)živiš. Belolasi prijateljici sta se počasi postavili na noge in s šepastim tempom odkorakali proti bližnji kavarni. Njuno mesto sta takoj prevzela najstnika, fant in dekle, prevzetna od hormonov. »Bakice,« sta se tiho smejala odhajajočima starkama. Doroteja je spet pomislila na svojo babico, ki je umrla pri devetdesetih letih. Umrla je tako bistra in fit. Morda je umrla, ker je mislila, da mora, da je prišel njen čas, ali pa je bila preprosto preutrujena in si je želela oditi. Vsi ti stari ljudje, ki danes sploh niso več tako zelo stari. Čakajo jih še leta življenja, vendar pa se zdi, da (na zahodu) predstavljajo pravo breme družbi. Spomnila se je svojega potovanja po Japonski. Kako drugačen odnos imajo Japonci do starejših ljudi, bolj priljuden in spoštljiv. Potem je pomislila, kdaj je sama nazadnje komu od starejših na avtobusu odstopila sedež. Ponavadi se ji ni zdelo potrebno. Velikokrat sploh ni več vedela, kdo je star in kdo je starejši. Tudi sama je že čez trideset, ali je zdaj v srednjih letih ali je še vedno mlada? In spraševala se je, zakaj se ukvarja z vprašanji o svoji karieri, prihodnosti in ljubezenskem življenju. Niso to vprašanja, ki bi morala pestiti najstnico ali pa žensko v zgodnjih dvajsetih? Ko se je peljala domov, so sonce zakrili oblaki in tik pred domom so jo ujele dežne kaplje. Med vzpenjanjem po stopnicah do svojega stanovanja se je spraševala, ali bi odstopila sedež starejši osebi na polno nabitem mestnem avtobusu, na deževen dan, s polnimi rokami knjig, torb in vrečk iz trgovine. Najbrž ne. Stopila je v stanovanje in hitro zaprla balkonska vrata. Zunaj je razgrajala nevihta in skozi odprto okno v kuhinji se je povzpel vonj dežja, ki je udarjal z mestnih ulic. V Dorotejini torbici je zazvonil telefon.Photo: Jaka Birsa
Knjigo Sreča naročje, polno tulipanov lahko naročiš tukaj.