Poglavje 3
Na zaslonu telefona se je pojavilo njeno ime: Irena. Irena je uspešna event menedžerka, ki se že leta razglaša za Dorotejino prijateljico. Od prvega trenutka, ko sta se spoznali, se je nalepila na njo. Doroteja je imela občutek, da Irena nima veliko prijateljev in zaupnikov, čeprav je sama s svojimi številnimi pikantnimi zgodbicami o vsem in o vsakomer skušala dokazati ravno nasprotno. Je ena tistih oseb, za katere se človek sprašuje, ali so sploh zmožni odigrati vlogo prijatelja. Doroteja jo je spoznala, ko je delala kot novinarka. Odzvala se je njenemu povabilu na kavo, iz vljudnosti in ker se ji ni dalo iskati izgovorov. Na poti proti kavarni se je ustavila v trafiki. »Gospa, ali ste tako prijazni in mi bankovec za deset evrov zamenjate za drobiž? Potrebujem dva evra za parking.« Doroteja si je z drobno lažjo priskrbela kovanec za dva evra. Ta je bil ključnega pomena pri vsakem srečanju z Ireno. Dva evra sta namreč dovolj, da v katerikoli kavarni v mestu lahko pokrije račun za (svojo) skodelico kave. Povod za vse skupaj je bilo Dorotejino spoznanje o Irenini strahotni navadi. Ni vedela, kako bi to njeno socialno hibo sploh lahko poimenovala. Vsakič, ko sta popili kavo, je Irena hitela z izgovori, zakaj ne more plačati računa. Doroteja je radodarna in nenatančna, zato je preteklo kar nekaj časa, da je ugotovila, da Irenino pomanjkanje socialnega čuta izhaja iz njene trde egoistične in samozadostne narcisoidne narave. Pred časom sta Irena in Doroteja neki zimski večer presedeli v družbi poslovnih partnerjev. To so bili trije gospodje srednjih let, ki so jima ves čas druženja polnili kozarce z vinom. Irena je imela monolog v svojem slogu, tokrat na temo neenakosti med spoloma na poslovnem področju. Po vneti debati, ki so jo moški pri omizju vzeli bolj za šalo kot zares, se je z lisičjo pretkanostjo sklonila k Doroteji in ji prišepnila: »Ko prinesejo račun, se naredi, kot da si denar pozabila v avtu. Mogoče so eni teh novodobnih moških, ki ne znajo več plačati kozarca vina dami pri mizi,« je rekla ošabno, trenutek za tem pa se je že glasno smejala zelo neokusni šali enega od gospodov, ki je požela val ogorčenih izrazov ostalih gostov restavracije. Irena se je očitno vsakič, ko je bilo treba pokriti račun, naredila neumno in ubogo. Doroteji je prekipelo, ko ji je pred časom morala plačati kosilo, ker je imela Irena pri sebi samo bankovec za petdeset evrov. Po Ireninem mnenju bi ta bankovec ustvaril kup slabe volje v restavraciji, ker bi natakarju požrl ves drobiž. Ob naslednji priliki pa je Irena Dorotejo v eni od trgovin z oblekami prosila za trideset evrov, ker je imela pri sebi samo kartico in nobene gotovine. Tokrat je bil njen izgovor, da bi morala skočiti do bankomata, ki je na čisto drugem koncu mesta, kot bi pri tem pozabila, da je danes v vsaki trgovini in kavarni račun mogoče pokriti s plačilno kartico. Malo je manjkalo, da je Doroteja ni poslala do en kilometer oddaljenega bankomata. Vseeno si je premislila in ji denar posodila. To je takoj obžalovala, saj Irena še danes skrbno ignorira svoj dolg. Doroteja je Ireno prepričala, da se dobita v kavarni z roza stoli. Tako je imela tudi sama razlog za veselje. Sedela je tam, za s soncem obsijano mizo, in mešala peno mleka, ki se je bohotno nabrala na vrhu skodelice z belo kavo. Nasproti sebe je opazila manjši reklamni plakat s kričečim napisom. Šlo je za zlajnan slogan ene od zavarovalnic. Na fotografiji v ozadju je stal idealiziran par; ženska in moški srednjih let z zategnjenima nasmehoma in ključem v rokah. Očitno je šlo za ključ novega stanovanja oziroma hiše, ki je zamegljeno stala v ozadju fotografije. V tistem trenutku se je Doroteja spomnila, kako je bila navdušena, ko je najela svoje stanovanje, in kako je bila vesela, ko se je k njej preselil Gal. Prvo skupno noč v stanovanju sta pričakala ob požirkih šampanjca. Od navdušenja sta se ves večer smejala na ves glas. Nihče ne bi mogel prešteti vseh tistih poljubov in objemov sreče, ki sta si jih tistega dne delila. Gal je kmalu po vselitvi v stanovanje predlagal, da povabita na obisk njegove starše. Njegova mama je zavijala z očmi, ker se je preselil k njej. Zdelo se ji je naravnost šokantno, da njen sin živi v najetem stanovanju. Ob skodelici čaja je Doroteji z mučeniškim obrazom povedala, da onadva z možem nista tako hitela s selitvijo in da nikoli ne bi mogla živeti v stanovanju, ki v resnici pripada nekomu drugemu. Onadva sta napela vse moči in s trdim delom ter železno voljo prišla do lastnega doma. Zgradila sta (pre)veliko hišo, ki jo rada predstavljata kot svoje življenjsko delo. Prav taka mala graščina je stala tudi v ulici, kjer je Doroteja živela kot otrok. V njej je stanoval njen prijatelj Matej, ki je danes kakor ona star nekaj čez trideset. Samski in brezposeln živi v čisto svojem nadstropju, pod isto streho pa še njegovi starši. To so hiše, ki so bile zgrajene za vrsto naslednikov domače rodbine. Tisti, ki so jih zgradili, so jih namenili tistim, ki so se komaj rodili, in jim tako v zibelko položili lastne odločitve – odločitve staršev, ki bodo postale otrokovo breme. Namesto da bi otrokom pomagali v svet, so s strahom zgradili preveliko gnezdo, zdaj pa posedajo v njem in se delajo, da prostora ni preveč, ker se bojijo praznine v gnezdu, ta pa je kljub vsej nepotrebni nakupljeni krami, ki so jo nabrali v letih svojega praznega življenja, vsak dan večja. Babica Milica je Doroteji vedno govorila: »Dori, v življenju si moramo nabirati izkušnje in prijatelje, ne pa materiala in imetja.« Kako zelo to drži, si je mislila Doroteja in še naprej vrtela žličko v skodelici s kavo. Končno se je prikazala Irena. Zamudila je dolgih dvajset minut, ker se je sestanek zavlekel in ker je, kakor je vztrajno ponavljala, zamujal tudi njen poštar s paketom dragocene vrednosti. Irena je naročila limonado, ker je prej popila že pet skodelic kave. Preden se je natakar vrnil k mizi z naročilom, je Doroteji podrobno opisala več pripetljajev preteklega tedna. Govorila je kakor dež in Doroteja je le s težavo sledila vsem nepotrebnim malenkostim povedanega. Po debeli uri (po)govora je Doroteja razočarano ugotovila, da se je ponovno znašla na predstavi: monotragikomediji z Ireno v glavni vlogi. Irena je ni niti enkrat vprašala, kako je. Ignorirala je dejstvo, da je za njo težko prelomno obdobje in da je zdaj samska, zlomljenega srca in brez dela. Doroteja ni več poslušala navite prijateljice, pač pa se je sama pri sebi odločila, da je konec tega zlaganega in (za njo) trpljenja polnega suženjskega »prijateljstva«. To je poslednje srečanje s kokodakasto event menedžerko. »Zadnjič sva bila na kavi z Galom. Srečala sva se pred gledališčem. On je res srček! Pa kako pameten je in ali se meni samo zdi ali pa je vsak dan lepši!« Pri tem je Irena možačasto zakrehala s svojim strašljivim gromkim smehom. »Irena, midva sva pred kratkim nehala, zaključila. Gal je spakiral kovček in odšel,« je začudeno odvrnila Doroteja. Prešinilo jo je, da morda Irena tega sploh ne ve. Zdaj bo to za njo velik šok in žal ji bo, ker je rekla vse to o njem, in vprašala jo bo, kako je in ali kaj potrebuje. Namesto tega pa je iz Ireninih ust prišel le tih nesočuten stavek: »Vem, ja, škoda. Zakaj sta že nehala?« Zdaj je Doroteji prekipelo. Pogledala je v nebo, kakor da pojasnilo za Irenino nedopustno obnašanje išče pri višjih silah. Globoko je zavzdihnila in vstala: »Joj, mudi se mi. A bi lahko pokrila mojo kavico? Pri sebi imam samo bankovec za petdeset.« Ni počakala na odgovor, pač pa je odšla. Odšla je brez pozdrava, mimo natakarjev in vseh drugih prijateljic, ki so tistega dne posedale na roza stolih. Odšla je z nagajivim in zmagoslavnim nasmeškom na obrazu. Počutila se je deset kil lažjo, kakor da bi končno spustila težko breme, ki jo je predolgo obremenjevalo.Photo: Jaka Birsa
Knjigo Sreča naročje, polno tulipanov lahko naročiš tukaj.