1-4-crop

Poglavje 1

Poglavje 1

Odložila je slušalko in s pogledom premerila svoje stanovanje. Globoko je zavzdihnila. Zadnje leto ji ni bilo naklonjeno. Veliko je izgubila. Pred samo nekaj meseci je bila obetavna novinarka z avtorsko kolumno v priznani mestni reviji. Ob petkih se je skozi mestne ulice ponosno sprehajala s svojim dragim scenskim umetnikom. Danes pa je sama, brez njega in brez prijateljic iz uredništva. Z Galom sta za vikende rada skočila do obale, ali pa kam drugam, v neznano, kjer sta lahko uživala v dobri hrani in medsebojni družbi. Samo mesec dni je od tega, ko ji je povedal, s kretnjami slabega igralca, da med njima ni nič več tako, kot je bilo, in da je tista iskrica, ki je nekoč preskočila, zdaj ugasnila. Rekel je, da v njuni zvezi pogreša ogenj in strast. Doroteja ga ni razumela. Imela ga je rada kot prvi dan. Vsako jutro, ko je odhajal od doma, jo je poljubil in njegov poljub ji je vsakič znova zašibil kolena. Spakiral je kovček in odšel. Njeno stanovanje, ki leži v centru mesta, se ji je prej zdelo sijajno. Ko je odšel, je postalo prazno in polno spominov.

Še pred kratkim sta se z Galom povzpela po stopnicah v prvo nadstropje staromeščanske hiše. Ponavadi sta imela polne roke vrečk s svežim sadjem in domačo zelenjavo, ki sta jih nakupila samo nekaj korakov stran od doma, na mestni tržnici. Doroteja je le s težavo odklenila vrata, saj je imela vedno polne roke rož. Gal jo je razvajal s cvetjem in ona ga je zato še bolj oboževala. Danes je s tesnobo v prsih in s sklonjeno glavo hitela mimo mestnih branjevk, ki so jo vedno znova prepoznale in upale, da bo izbrala šopek iz njihove ponudbe. Zdaj so zagotovo že opazile, da nikoli več ne pride mimo z njim. Zdelo se ji je, da branjevke vedo, da je sama, in da vsakič, ko jo vidijo, ugotavljajo, zakaj nista več skupaj. Odločila se je, da ne bo več hodila čez mestno tržnico in jih tako prikrajšala za njim ljubo kratkočasno rutino: bolestno obrekovanje mimoidočih.

Sprehodila se je skozi stanovanje. Takoj za vhodnimi vrati je stala prikupna veža, na levi strani od vhodnih vrat pa je Doroteja pred kratkim ustvarila majhno garderobno sobo. Na to je bila neznansko ponosna. Veliko elementov je kupila na bolšjem trgu, nekaj jih je naročila na spletu. Lesene police in drog za obešalnike pa je na koncu v prostor spretno umestil Gal. Tega podviga se je lotil podobno kot izzivov scenske umetnosti, s katerimi se je dnevno srečeval v gledališču – preudarno in s spoštovanjem do zgodbe, ki jo je ustvarila avtorica.

»Super! Odlično! Saj ne morem verjeti,« 

je hitela Doroteja ob prvem pogledu na končni izdelek. Bila je navdušena. Gal je prostoru s svojim delom vlil dušo in dosegel ravno to, kar je želela. Postala je ponosna lastnica estetske in funkcionalne garderobne sobe. Soba, ki so ji jo zavidale vse prijateljice, pa ji je šla danes kar malce na živce, saj so ji ob pogledu na police v topli barvi lesa v oči skoraj privrele solze. Stopila je iz veže po hodniku in na levi odprla vrata kopalnice v slonokoščenih tonih. Velika kopalna kad, ki je stala na koncu, je bila zanjo še eden od prizorov, ki jo je popeljal v preteklost, ta pa je imela danes zanjo grenak priokus. Ob ponedeljkih sta z Galom kad napolnila z vročo vodo. On je s posebno prefinjenimi kretnjami izbral stekleničko eteričnega olja. V topli vodi, polni bele pene, sta se namakala, vse dokler se jima niso nagubale blazinice prstov.

»Dori, plavalno kožico imaš na prstih. Greva ven.« 

Pri tem jo je dražil, kakor deček draži majhno deklico. Zaprla je vrata kopalnice in stopila naprej proti balkonu. Balkonček za dva. Še vedno ga je oboževala. Nanj posije dopoldansko sonce, ki je v mestu posebno občudovano v zgodnjih spomladanskih dneh, ko ljudje, utrujeni od zimske sivine, s hvaležnostjo uživajo v vsakem žarku sončne svetlobe. Ob toplih dnevih sta zajtrkovala za majhno belo mizico z dvema stoloma. To je bilo najbolj romantično vrtno pohištvo, ki so ga krasile srčaste vijuge. Mizico sta obložila s svežimi rogljički, marmelado in čokoladnim namazom. Nazdravila sta življenju s kozarcema sveže stisnjenega pomarančnega soka in z opojnima skodelicama kave. Zavrtela sta si kakšen francoski komad in si tako zaigrala najbolj ganljiv prizor iz romantičnega hollywoodskega filma. Ni stopila ven, ampak je zakorakala na desno v prostor, ki je združeval kuhinjo na levi ob oknu in spalnico na desni strani. Skozi okno v kuhinjskem kotu je ves dan prijetno pronicala svetloba, ki je osvetljevala njeno pisalno mizo. Ta je stala nekoliko bolj na desni strani ob postelji in televiziji. Pred nekaj meseci je bil televizijski sprejemnik samo element premišljene scenske umetnosti v stanovanju urbanega zaljubljenega para. Stal je tam v kotu sobe, prekrit s prahom in zavit v črno tišino. Zdaj pa iz njega že ves mesec prihajajo glasovi nepoznanih ljudi. Glasovi, ki Dorotejo pomirjajo in ob katerih se ji zdi, da ni tako neznansko sama.


Photo: Jaka Birsa

Knjigo Sreča naročje, polno tulipanov lahko naročiš tukaj.