_DSC2421

Majhna starostna razlika

Od nekdaj sem ljubila svobodo in življenjski slog, ki omogoča neskončno mero možnosti. Mogoče se mi je tudi zato v mladosti, imeti otroke zdelo kar strašljivo, kot bi se že takrat zelo dobro zavedala, kako velika odgovornost je biti otroku starš, njegov kompas in varno zavetje. Kmalu po dvajsetem sem bila tudi zelo prepričana, da si otrok ne želim in da to ni zame. Vse kar me je zanimalo, je bil svet tisočerih obrazov, ki nas obdaja, debele knjige, off-road znanje, ki smo ga v šoli preskočili, odnosi, kultura in zabava. Mirno, tu in tam razposajeno in valovito boemsko življenje, nama je z možem, nekoč mojim fantom z daljšimi valovitimi lasmi, kar ustrezalo. 

Če zavrtim film malce naprej, se nama je skoraj štiri leta nazaj rodil prvi sinček, ki naju je popolnoma navdušil in nama dal vetra. Nekoč sva spala tudi do 13. ali 15. ure, ja, popolnoma brez slabe vesti, tudi če je zunaj sijalo sonce. Od sinovega rojstva dalje pa sva za kar nekaj časa izklopila budilko in še danes vstajamo med 5. in 6. uro zjutraj. Če bi mi to nekdo prišepnil na uho nekaj časa nazaj, bi se mu smejala in rekla, da je to nemogoče in predvsem nehumano. Danes vem, da je mogoče, še vedno pa se mi zdi nehumano in naporno. 

Kar smešno je, da se je potem zgodil še drugi otroček. Ker najina sinova loči le dve leti razlike, se danes naša družina uvršča med tiste: z otroki z majhno starostno razliko. Stvar je res naporna in midva se brez sramu pritožujeva prijateljem z otroki in brez, vedno s kančkom humorja, saj nama (upava) ne zamerijo (preveč). Super je, ko lahko z nekom to deliš, res pa je, da te najbolje razumejo samo tisti, ki so to izkusili tudi sami, kar zagotovo velja za čisto vsako področje življenja.  

Vsakdan z otrokoma z majhno starostno razliko je kot jadranje na odprtem morju; razburljivo, nepredvidljivo in izjemno. Namesto pomembnih mejnikov pri drugem sinu, na primer, kdaj je prvič rekel mama, shodil, se peljal s poganjalcem in drugih, se bolj živo spominjam, kdaj sta prvič s starejšim skupaj sedela na kavču in smo vsi skupaj pogledali eno super kratko risanko v tišini, seveda z minimalnimi interakcijami. Spominjam se tudi, kdaj sta se prvič skupaj zaigrala, kdaj na družinskih kosilih ni bilo dretja ter kdaj smo se iz lokacije A na lokacijo B peljali brez jokanja in trmarjenja. Sladki spominčki, ki mi vlivajo zaupanje, da bo enkrat vse skupaj res malo bolj harmonično in enostavno. Saj je res neznansko lepo in tista dva nasmeha se ne moreta primerjati z nobeno drugo stvarjo, dogodkom ali občutkom na svetu, tista dva nasmeha, ki ju želim narisati na njunih obrazih vsak nov dan. 

Škoda je samo, da si ne moremo nabrati zaloge spanca za te pestre dni. Odprtih oči in z odprtim srcem vsako jutro skočim v nov razburkan in razveseljiv dan, spali bomo pač malce kasneje.


Photo: Igor Lennasi