cover-3

Najtežje je prisluhniti intuiciji, ko nam govori nekaj, kar nočemo slišati

Neskončno pomembno je, da znamo sebi prisluhniti. Naš notranji glas je kakor kompas, ki nas vodi na življenjski poti. Vsi pa si želimo, da bi bili vodeni po najlepših poteh, da bi le redko zavili na pot izzivov, se le malokrat peljali po razgibanem terenu in bi se vedno izognili vsem oviram in preizkušnjam. 

Naše poti so lahko polne obvozov in na prvi pogled neidealne okoliščine nas na koncu lahko pripeljejo točno na mesto, kamor smo bili namenjeni, lahko pa je končni cilj po nepredvidljivi poti celo veliko pozitivno presenečenje in je na koncu vse veliko boljše od naših pričakovanj. Prisluhnimo si in sledimo poti, ki nam jo narekuje intuicija, tudi če nam vsi in vse prigovarja, da je naša izbrana pot napačna.

Spomnim se, ko sem pred leti, še v času, ko sem bila študentka, prejela ponudbo za sanjsko službo. Sanjsko v smislu, da je imela vse lastnosti, ki so opevane v družbi, v mojem takratnem socialnem krogu in zagotovo bi med vrsto oglasov za delo vidno izstopala. Ne samo, da je presegala standarde tega, kar je takrat veljalo za dobro službo, ampak je bila v mnogih ozirih pisana na kožo tudi nekim mojim osebnim preferencam, ki sem si jih takrat zastavila (fleksibilen urnik in lokacija dela ter podobno). 

Brez premisleka sem pristala na ponudbo in uživala v vsem, kar je ta služba obljubljala, še preden sem sploh pričela z delom. Na vsaki kavi s prijatelji sem navduševala z vsem, kar je to delovno mesto obetalo. Z naraščanjem pričakovanj in odštevanjem dnevov do konca usklajevanj pa je v meni hkrati rastel nemir in nek čuden občutek. Kljub nešteto kakovostim, ki jih je imela ta sanjska služba, sem čutila, da to delo ni zame. Nekaj na vsem skupaj me je motilo, odbijalo in celo spravljalo v nelagodje, čeprav se sploh še ni začelo. Kmalu sem v roke dobila pogodbo in tesnoba v meni se je povzpela preko meja.

Pogodbe nisem nikoli podpisala in spomnim se, kako so me vsi presenečeno gledali, ko sem jim povedala, da sem ponudbo na koncu zavrnila. Vidno šokirani so me nekateri celo obsojali in mi pojasnjevali, da se takih priložnosti v življenju pač ne zavrne.

Težko je prisluhniti sebi, ko slišimo nekaj, kar nam ni najbolj všeč, ko začutimo, da bomo nekaj morali narediti drugače in bomo šli mimo vseh pričakovanj okolice in celo mimo lastnih pričakovanj, zastavljenih načrtov in ustvarjenih idealov. Čeprav težka je to edina prava pot. Pot, ki vodi točno tja, kamor smo namenjeni, če se tega v tistem trenutku zavedamo ali ne. Na koncu v življenju pa se vedno znova izkaže, da smo na edini možni in povsem pravi poti. Ponavdi se izkaže, da če ne bi naredili tega ali onega, se ne bi zgodilo to in ono in ne bi prišli do tega in onega, kar je omogočilo, da to in ono … In tako naprej vse do nove ciljne ravnine, ki je samo en izmed neštetih mejnikov življenja.