V življenju sem se že mnogokrat znašla v obdobjih, ko so življenjske situacije postale prenaporne. Vsakič sem v na prvi pogled neobvladljivih okoliščinah vendarle spravila v nekakšen red, celoto in mir s pravo mero negovanja sebe, notranjega sveta, telesa in s podrobnim pregledom nastalih razmer. Nato je sledilo postavljanje meja ali pa na novo »napisana« pravila za višjo kakovost življenja in doseganje sreče ter zadovoljstva. Zdaj pa se včasih zdi, da so stvari postale prevelike, povsem neobvladljive in prenaporne in da jih ni več tako enostavno spraviti na prave tirnice.
Lastnim načelom, zastavljenim ciljem, vsakdodnevnim hrepenenjem in življenjskim ovinkom za povrh smo danes vpeti še v nek alter svet, v katerega vstopamo skozi ekrane telefonov, računalnikov in tablic. V tem svetu je veliko informacij, novic, sporočil pa tudi nalog (v delovnih procesih), celo zakonitosti (ki veljajo v določenih manjših skupinah in večjih socialnih mrežah). Zame, ki nisem čisto zrasla s tehnologijo in družbenimi omrežji, je ta svet za povrh mojemu. In včasih se vse skupaj zdi prenaporno.
Za prvi korak k notranjemu miru je včasih potrebno vse skupaj izkloptiti. Tudi dobesedno. In tako se večkrat izklopim iz vrveža tehnologije in se odpravim gozd. Samo tako še najdem svoj center.
Varno zavetje čudovitih visokih dreves odpre nove poti, nove poglede in v senci bogatih krošenj se prerodim in najdem spet svojo smer delovanja. Ta občutek umika je podoben tistemu, ki sem ga včasih čutila, ko sem se umaknila od ljudi v samoto, v tišino in mir. Zdaj pa se mi včasih zdi, da je v vrvežu ljudi na ulicah velikega mesta več miru in zmorem večjo mero zbranosti, kot pa v trenutkih, ko sem vpeta v maile, sporočila in različne apilikacije na telefonu in računalniku.
Prijateljica mi nenehno prigovarja: »Sara, opusti ta razmišljanja, tukaj smo in tehnologija se bo prerinila samo še globlje v naša življenja. Še bolj bomo odvisni od nje.« Morda. Verjetno, ja. Ampak meni je že zdaj prenaporno. Zagotovo prinaša tudi veliko dobrega, a hkrati sama ob nenehni vpetosti občustim praznino, nejevoljo in pomanjkanje ustvarjalnega naboja.
Zadala sem si, da bodo te ponedeljkovi zapisi predvsem inspiracija za vse ostale dneve, ki sledijo in želja je, da ti prinesejo nekaj dobrega, lepega in pobožajo tvojo dušo. Mogoče mi to danes ni najbolj uspelo, želim pa ti, da se obrneš vase in se izklopiš iz vsega nepotrebnega, neljubega in škodljivega. Če je tudi tebi prenaporno, se izklopi in se sprehodi po bližnjem parku ali gozdu, v objemu zelenih krošenj, ki počasi rumenijo, spusti vse nepotrebno in prenaporno.
