Nadvse udobno je, ko nekaj, kar nam je bilo nekoč nepoznano, novo in celo strašljivo, zdaj poznamo, obvladamo in uspešno opravljamo do te mere, da se zdi, da nas skoraj nič več ne more presenetiti. Ker smo se znašli v ciklu predvidljivega, smo lahko oropani odkrivanja, napredovanja, spoznavanja novega in izjemnega.
Cona udobja je predvidljiv vsakdan, delovni proces in delovnik, odnos brez odstopanj, presnečenj in presežkov, je naša meja, do katere pri določeni dejavnosti, v odnosu z drugimi ali v kakšni tretji situaciji gremo, je točka, do katere si pustimo iti. Cona udobja je območje poznanega, prostor, ki je dovolj varen in obvladljiv, da v njem ni (več) potrebno tvegati.
Prijateljica je cono udobja opisala kot varno vatko, ki je prijetna, prijazna in nasploh čudovita. Je pa za njo prav zato vse zunaj tega prijaznega mehurčka strašljivo in nelagodno. Torej tudi, če ti je cona udobja prijetna, obstaja njena meja, ki te spravlja v nelagodje in tesnobo. Druga prijateljica območje predvidljivega dojema kot neprijetno, kot dolgočasno in nerazburljivo rutino. Strah jo je, da ne bo nikoli presegla meja poznanega in zbrala dovolj poguma, da se poda na manj predvidljivo pot, po kateri pa hrepeni že dolgo.
Najbolj strašljivo in privlačno hkrati je morda ravno to, da se onstran meja poznanega skriva nekaj drugačnega. Tudi največje strahove ali želje si predstavljamo na določen način in eno zagotovo drži: presenečeni bomo nad vsem »dobrim« in »slabim«, kar nas čaka. Želja po obvladovanju vsega, kar poteka in se odvija v nas samih in zunaj nas, nam onemogoča, da bi se prepustili. Prepustiti se, pomeni dati možnost procesu, da nas vodi. Ko sponatno plujemo v vodah nikoli prej videnega, zaživimo skozi vse to, kar v resnici smo.
Kako preseči strah pred nepoznanim in narediti naslednji korak? Zapustiti cono udobja in varne stene poznanega prostora je izziv, ker se vedno znova sprašujemo, če je vredno tvegati in vse to, kar imamo zastaviti za nekaj, kar še ne poznamo. Primerjamo poznano in nepoznano, zato je nemogoče, da bi skozi to primerjavo lahko kaj odkrili. Pot je le ena: skok v neznano. Življenje nas nenehno preseneča in meče iz ravnovesja, na stranske poti, nazaj na začetek, včasih pa nas s svetlobno hitrostjo ponese preko ovir do cilja, kot bi tja potovali s časovnim preskokom. Življenje nas vsak dan znova meče iz cone udobja in nam omogoča, da presegamo meje poznanega ter zaživimo v vsem svojem sijaju in resničnosti. Izven cone udobja se rodi dobra ideja, nov pogled na svet in pokažejo se poti, ki peljejo točno tja, kjer moramo biti. Nabrali smo si vse izkušnje, ki smo jih potrebovali, da smo tukaj, zato smo pripravljeni na novo poglavje.
