Včasih pridejo v naš svet čisto potiho, včasih kot vulkan, bučno in intenzivno. Na prvi pogled nam niso všeč, lahko nas jezijo ali spravljajo v nemir, lahko nas presenetijo ali celo prizadanejo. V nas prebudijo najbolj koncentrirana čustva.
Največ nas naučijo ljudje, ki nas jezijo. Bolj kot nas jezijo, bolj nas učijo. Včasih nas ujezijo do te mere, da se sploh ne znamo več nadzorovati in rečemo kaj, kar kasneje obžalujemo, naredimo nekaj, kar sicer nikoli ne bi naredili in postanemo skoraj neprepoznavni. Ko se tista najbolj ognjevita jeza pomiri, hitimo k iskanju razlogov, zakaj smo to in ono morali narediti in opravičujemo svoje besede in dejanja. Kasneje nas prevzame občutek krivde in nemoči in vse skupaj obžalujemo. V celotnem procesu skozi vse faze vedno bolj tuhtamo, analiziramo, se zapiramo vase. Morda skozi proces spoznamo, da smo vse to že doživeli, nekoč davno nazaj z nekom drugim. Morda prepoznamo napake drugih kot naše lastne, morda uvidimo, da za vsem skupaj stoji nekaj povsem drugega, a bistveno je, da odkrivamo, kaj povzroča določene impulze.
Ljudje, ki nas obdajajo, so na naši poti z razlogom, da nekaj ozavestimo, spustimo, predelamo, ponovno prežvečimo, si priznamo in se nečesa ali nekoga osvobodimo. Zato večinoma ljudje pridejo in grejo, samo nekateri zares ostanejo. Ko pridejo nekaj prinesejo, ko oddidejo to odnesejo s seboj. Kot bi nam na pladnju prinesli naše zakopano, nepredelano, naše bolečine, hotenja in hrepenenja.
Ljudje, ki so me najbolj jezili, so me največ naučili. Ljudje, ki so me najbolj prizadeli, so me naučili ljubezni do sebe. Ljudje, ki so me zapustili, so me naučili, da se vedno lahko zanesem nase. Ljudje, ki so v moje življenje vnesli največjo mero nemira, so me naučili, da se vedno lahko obrnem vase.
Vse, kar se dogaja med nami in drugo osebo, se v resnici dogaja samo znotraj nas. Pogosto nas prizadanejo ljudje, ki niso vedeli, da so na nas tako vplivali. Rekli ali naredili so nekaj, kar v resnici ni imelo nobene zveze z nami, le mi smo si vse skupaj tako razlagali – mi smo tako razumeli, mi smo tako čutili. V našem notranjem svetu je kot v hiši, v hiši z veliko prostori. V prostorih je veliko kotičkov, omar, predalov in predalčkov. Vsak nov človek v našem življenju v naš notranji svet vnese svež veter, ki razmeče prej pospravljene sobe, vse pospravljeno v omare in predale. Ko se veter poleže, pospravimo nastali nered. In v hiši zavlada nova enegija.
Naš notranji svet je najbolj pomemben za nas in naše življenje in naša velika želja je, da smo v miru. K miru nenehno težimo in vsak poseg v naš svet, vsak nemir in premik nas malo ali povsem vrže iz tira. Stremeti k miru je povsem naravno, a tudi učiti se in razvijati se, na novo sestavljati in postavljati, razumeti (sebe in druge), sprejeti, kar je bilo in se odpreti temu, kar lahko ali bo prišlo, je dobro, saj le tako lahko rastemo in se preobrazimo.
Vse je povezano in vsi delujemo v povezavi. Drug brez drugega skozi lekcije življenja ne moremo in čeprav je včasih težko, prepojeno z bolečino in s sivino, je za vsem skupaj smisel in cilj, da za vse nas spet posije sonce.

