35 let v svoji koži – SaraWithTulips

Oklep, ki ščiti telo in dušo Koža je paleta občutkov. Moja koža je kot kompas mojega življenja, ki mi vse od zgodnjega otroštva kaže, kaj čutim. Najprej nisem najbolje zaznavala vsega, kar sem občutila, delovala sem po instinktu in glede na impulze iz okolice. Kasneje sem spoznala, da mene in druge nekaj razlikuje: kaj čutimo in kako to vpliva na nas, kako to pokažemo ali skrijemo pred svetom in nenazadnje tudi pred samim seboj. Zelo sem občutljiva in še danes velikokrat slišim, joj, Sara, kako pa ti pretiravaš. Če primerjam sebe in druge morda marsikaj bolj podrobno analiziram, si v večji meri jemljem k srcu, morda me nekatere stvari bolj prizadenejo in morda nekatere bolj osrečijo. Kot petletna deklica sem bila sprejeta v bolnico zaradi velikega števila madežev na koži, ki so se čez noč pojavili na mojem telesu in preplavili mojo kožo od glave do pet. Luskavica se je pri meni pojavila čez noč in obisk bolnišnice je takrat moje stanje samo poslabšal. Vse kar se je risalo na moji koži so bili skriti občutki strahu in tesnobe.

Bolečine ne moreš skriti – niti pred seboj

Več kot 20 let sem se učila in še vedno se učim, kako izraziti kaj čutim in da je čutiti veliko in močno dobro. Ko tega še nisem znala in so se v meni nabrali dvomi, strah in bolečina, sem samo v nekaj dneh prejela opomnik telesa. Nekako so vsa čustva morala priti na dan … Občutke sem tako močno zavirala, prikrivala in odrivala, da se mi je nekega dne zazdelo, kakor da bi želeli spregovoriti namesto mene. Velike rdeče ploskve in majhne roza pikice po celem telesu so se mi ob pogledu v ogledalo zazdeli kot rdeče luči, ki opozarjajo na nevarnost. Zastrupljala sem se z idejami, kaj moram, kako moram, kaj smem in kaj ne, kaj lahko izrazim in kaj moram skriti v kotičke svoje duše.

Bloom Baby, Bloom

Spomnim se dermatologa, ki mi je govoril, da mi bodo pomagali, da odpravimo napake, ob hujšem izbruhu pa mi je ob pogledu na moje telo rekel, u ja, tole je pa res grdo. Besede, ki pustijo pečat. Čeprav sem na luskavico vedno gledala kot na nekaj zunaj mene, nekaj kar obstaja ločeno od mojega telesa, je s tem, ko se je pojavila na moji koži postala del mene. Človek pač ne more iz svoje kože. Spremembe hrane, številnih vsakodnevnih navad in zdravljenje s pomočjo alternativnih oblik medicine so mi že v zgodnji puberteti pomagale, da ob vsakem novem snidenju z ljudmi nisem takoj dobila tiste nalepke. Vsi smo raje skrivnostna emulzija kot pa pakunga z nalepko. Zdravljenje direktno z mazili na kožo pri meni nikoli ni imelo posebnega efekta, nekajkrat je vse skupaj samo poslabšalo. Pravo zdravljenje se je začelo, ko sem začela odkrivati plast za plastjo svojih, za visoko ograjo skritih čustev. Danes luskavico obvladujem, sprejemam jo kot del sebe in je moj opomnik, saj mi pove, da nekaj ni v redu in naj ne pozabim nase. Dva poroda, življenje na prehitevalnem pasu z majhnima otrokoma, pomanjkanje spanca in časa zase naredijo svoje in še vedno se pojavijo obdobja, ko se me spremlja več “napakic” na moji koži. Preizkusila sem novo naravno kozmetiko Naïf, za katero vem, da mi bo od zdaj naprej lahko nudila dodatno oporo v teh obdobjih, toplo jo priporočam vsem s tovrstnimi izzivi na koži.

In katera nalepka mi najbolje pristoji? Nalepka ljubezni. The best label is a love label in to naj vsak nosi na svoji koži.

Photo: Igor Lennasi