Si upaš podati se na to pot? Da raziščeš bolečino in ugodje, opazuješ dražljaje, ki te do določenih občutkov pripeljejo? Se upaš prepustit vsem najlepšim in najtažjim filingom in čustvom, da odkriješ še en delček sebe, ki morda spi v tebi in čaka, da ga predramiš?
Raziskovati lastne občutke te pripelje do bogatih spoznanj. Tako resnično spoznaš, kaj te veseli, navdihuje, ti daje občutek, da letiš na krilih neskončne sreče in vidiš, kaj te ohromi, sesuje, izpije in žalosti. Včasih smo zmotno prepričani, kaj nam predstavlja največje veselje in kaj nas najbolj boli in razjezi. S poglabljanjem v znano (kar smo že doživeli) in neznano (kar si želimo ali ne želimo občutiti) lahko pridemo do novih spoznanj in si priznamo, kaj radi občutimo, česa se bojimo in za čem stremimo.
V nas se skrivajo tudi občutki, ki se jim upamo prepustiti le za kanček. Bolečina ob nekem spominu je lahko tako zelo močna, da je ne upamo oživljati. Tako samo spi pod gladino vsega, kar čutimo in nočemo je potegniti ven, da nas ne bo ponovno ranila. Radost, uživanje in sproščenost preteklih dni lahko zabrišejo poglede na celotno sliko, stanje nekega časa. Morda se iz nekega obdobja spominjamo le nekih mikro trenutkov, ki so bili polni lepega, hkrati pa pozabljamo na vse ostalo, kar se je dogajalo.
Ko se resnično potopimo v globine svojih hrepenej in spominov, v vse, kar si želimo in kar smo že izkusili, odkrijemo stare in nove občutke v vsej njihovi veličini. Tisti občutki, ki so nam že dolgo znani, tudi če so neprijetni, jih (dokler nekako ne opravimo z njimi) vedno znova doživljamo v novih in starih življenjskih situacijah. Prav tako uvidimo, da se nam občutki, ki si jih želimo ali smo vsaj mislili, da si jih želimo nenehno izmikajo, samo zato, ker jih še ne poznamo in jih šele odkrivamo.
V najmočnejših občutkih se skriva ključ do vrat, ki vodijo v naš notranji svet. Ko smo pripravljeni ta vrata odkleniti, smo pripravljeni podati se v pisan svet čutenj, zaznav, doživetij, hotenj in hrepenenj. Naš notranji svet se bogati z občutki in v vedno širši paleti doživetega se razpiramo, se ob tem osvobajamo in ponovno prebujamo vase, v svoje bistvo. Ponovno prebujeni in osvobojeni ter pripravljeni na vse novo in boljše lahko končno in spet zadihamo, zaživimo in sebe izpopolnimo, uresničimo in na novo vzljubimo.
